AFS Študent 2005 Mehika

Mehika - avgust 2005

(Maribor, Dunaj, Pariz, Mexico City, Zacatecas in nazaj)

Namig:
klikni na
slikice ;)

Petek, 29. 7. 2005 zgooodaj zjutraj ... avtobus Maribor-Dunaj ... vozi Žagica

Kot vedno smo tudi tokrat startali izpred KUD-a. Za spremembo pa tokrat ni bilo nobenih problemov z raznimi zamudniki, pozabljenimi potnimi listi in podobno.
Hitro smo vse spravili na avtobus, se poslovili in odpravili na dolgo pot. Mimogrede smo pozabili zakleniti eno izmed skrinj z nošami in ključe priročno pustili doma.

Petek, 29. 7. 2005 zjutraj ... letalo Dunaj–Pariz–Mexico City ... vozi Žagica

Zaradi preteklih izkušenj z letalskimi prevozniki, ki so s prtljago nadvse "skrbno" ravnali, smo nesrečno skrinjo trdno prepasali, da se ja ne bi kaj izgubilo. Seveda jo je bilo zaradi tega zelo težko in predvsem zamudno odpirati. Potem smo prišli do kontrole prtljage, kjer smo morali pokazati vsebino vseh skrinj :( .

Petek, 29. 7. 2005 zvečer ... Mexico City-Zacatecas ... vozi Angel Manuel

Na letališču v Mexico Cityju nas je pričakal naš vodič Adrian. Kasneje se je izkazalo, da je najboljši vodič, kar smo jih kdaj imeli, obenem pa še prav simpatičen.
Hitro smo se spravili na avtobus, saj nas je po celodnevnem potovanju čakalo še 10 ur vožnje. K sreči pa je bil avtobus zelo udoben, saj je imel sedeže po ameriško široke in se jih je dalo spremeniti v ležalnike.
Mexico City ni zaman največje mesto na svetu, kar je hitro ugotovila naša geografinja Meta - po dobrih dveh urah vožne je vprašala, kje smo. No, še vedno smo se vozili po cestah MC-ja.

Nedelja, 30. 7. 2005 ob zori ... prihod v Zacatecas

Nastanili smo se v lepo urejenem hotelu, ob katerem je bila trata, primerna za malo boljše golf igrišče.
Najprej smo razpakirali noše. Pri tem smo morali malo improvizirati, saj so bile v fundusu samo gole stene - brez možnosti za obešanje. Ko smo pod strop pritrdili eno malo večjo cev, je prišla upravnica hotela z varnostnikoma in nas poskušala prepričati, da bi cev odstranili. Ker pa nihče izmed nas ne govori špansko, je nismo razumeli ;) .
V sobah smo bili po štirje. Izjema sta bila Mouzy in Korant, ki sta imela celo sobo samo zase.
Načeloma.
Dejansko pa smo to sobo krstili za party room, kar pomeni, da je bila to najbolj obiskana soba tuneje, ki nam je dobro služila tudi kot kadilnica in pivnica.

Nedelja, 30. 7. 2005 ob zarji ... obhod ... Zacatecas

Prvi večer smo si seveda šli ogledat nočno življenje Zacatecasa, oblečeni v AFSŠM mikice.
Najprej smo zavili v majhen bar in preizkusili avtentično mehiško Corono. Steklenice pa k mizi prinesejo v majhnih vedrih?! Točaj nam je povedal, da tistemu, ki preveč popije, poveznejo vedro čez glavo in po njem udarijo s palico za bejzbol, da se malo zbistri - hitro smo odšli drugam :) .

Na enem izmed mestnih trgov smo imeli poluradno srečanje z drugimi skupinami, kjer so nas vodiči počastili s tradicionalno mehiško žgano pijačo - mascal. Povedali so nam, da je narejena iz kaktusov in glede na njen okus - smo jim verjeli.

Prvi dan nam organizator ni priskrbel večerje, zato nas je Gasilec (predsednik društva) povabil v bližnjo restavracijo in tudi poravnal račun.

Festival v Zacatecasu je bil zelo velik, saj je na njem nastopalo več kot dva ducata skupin iz celega sveta.

Ponedeljek, 31. 7. 2005 popoldan ... plesne vaje ... parkirišče hotela

Čeprav smo veliko vadili že pred turnejo, imamo ponavadi vaje tudi pred pomembnejšimi nastopi med samo turnejo, saj se pri AFS s predstavljanjem slovenskih običajev, kulture in plesov nikoli ne šalimo. Preveč.
Je pa res, da našega umetniškega vodje Vasilija Zajceva tokrat ni bilo z nami, kot je tudi razvidno iz desne slike.
Za popoldansko rekreacijo pa smo na nogomet povabili Mehičane. Sicer so zmagali, ampak so imeli prednost terena. Zacatecas leži na višini 2200 m in v takšnih pogojih dolinarji hitro ostanemo brez sape.
Medtem pa nam je naša najbolj pridna funduserka Pepelka pripravljala noše za nastop.

Ponedeljek, 31. 7. 2005 pozno popoldan ... povorka skozi Zacatecas

O tem, da je Zacatecas vse prej kot zaspano mesto, smo se prepričali na povorki, saj je nanjo prišlo res ogromno ljudi. Povorka je bila precej dolga, vendar pa so bili Mehičani zelo navijaško razpoloženi, tako da nam ni bilo težko zaplesati, se fotografirati in tudi dajati avtogramov. Najbolj je seveda vžgal ples s klobuki.

Ponedeljek, 31. 7. 2005 zvečer ... otvoritev ... trg pred katedralo

Po povorki je bila otvoritev festivala, na kateri so se predstavile vse udeležene skupine. Mi smo nastopali med prvimi in smo po kratkem, petminutnem nastopu počakali na konec v bližnjem kafiču. Marsikoga je premagala utrujenost, a za ogled otvoritvenega ognjemeta smo še zbrali dovolj moči.

Ponedeljek, 1. 8. 2005 popoldan ... nastop ... stara tržnica

Kot na večini čezoceanskih turnej, nam je tudi na tej organizator dodelil avtobus, s katerim smo se vozili na nastope. Tokrat smo dobili pravi ameriški school bus, kar je zelo primerno za AKADEMSKO folklorno skupino.
Pri nas imamo navado, da za pozavčina pri prekmurskih plesih določimo dva (po stažu) najmlajša člana. Tokrat je ta čast pripadla Rudanu in Jožanu. Al.
Med čakanjem na nastop se je vsakdo kratkočasil na svoj način: dekleta so se igrala domače izštevanke, Viki je male Mehikančke učil ploskati, pozavčina pa sta brusila sekiri.

Na tej turneji smo imeli samo štiri muzikante: šef Mičo s harmoniko, Najgl s klarinetom, Viki s harmoniko in kontabasom ter popolnoma nova violinistka Andreja, ki smo si jo izposodili, saj naša glodalca (F+R) nista mogla iti zraven.
Še eno novost smo uvedli na tokratni turneji. Tisti, ki je pri plesu z robčki (tkalečka) izgubil robček, je moral za večerno čago kupiti zaboj Corone. Enaka usoda je doletela tistega, ki se je zmotil pri plesu s klobuki. Že po prvem nastopu je ta čast doletela Rokyja in Bajsija.

Vsak večer ... dnevna soba ... čaga

V hotelu smo bili nastanjeni tako, da nam je pripadala polovica prvega nadstropja in s tem tudi polovica dnevne sobe. V praksi je delitev potekala časovno: mi smo okupirali dnevno sobo ob večerih, naši sosedje pa so jo imeli na voljo zjutraj.

Torek, 2. 8. 2005 dopoldan ... sajenje dreves ... okolica Zacatecasa

V času festivala je v Zacatecasu potekala akcija sajenja dreves, pri čemer je sodelovalo celo mesto. Namen je bil, v dveh tednih posaditi čim več dreves in se s tem vpisati v Guinnessovo knjigo rekordov.

Seveda so pri tem sodelovale tudi vse skupine - udeleženke festivala.

Še posebej je treba izpostaviti požrtvovalno delo Gasilca in njegovih dveh surferjev Koranta in Mouzyja, ki so nam (AFS ekipi) prvim priskrbeli lopate in sadike, tako da smo lahko prvi začeli z delom in si tudi izbrali najboljše mesto za sajenje - tam, kjer je bilo malo manj kamenja.

Torek, 2. 8. 2005 opoldan ... obisk srebrarjev

Zacatecas je zelo poznan po bogatem rudniku srebra in srebrnem nakitu. V največji manufakturi nakita v mestu smo si ogledali cel postopek izdelave nakita.
Gringona je zaradi neizmerne lepote lesketajočih se prstanov, uhanov in ogrlic izdalo njegovo šibko srce. K večnemu počitku smo ga položili na trato pred draguljarno. Med obredom, ki ga je vodil prečastiti Korant, mu je Jožan izklesal nagrobnik iz rdečega kamna.

Sreda, 2. 8. 2005 popoldan ... gostovanje v Jerezu

Z našim rumenim schoolbusom smo se odpeljali na prvo gostovanje v sosednje mesto. Takoj po zaključku tonske vaje je začelo deževati, tako da je nastop odpadel. Zatekli smo se (skupaj z gledalci) pod nadstrešek bližnje verige lokalov. Nekaj časa smo tako vedrili, ker pa nič ni kazalo, da bo dež prenehal, smo kar tam naredili zelooo improviziran nastop. Pokazali smo nekaj figur gorenjskih plesov, metltanc, malo smo zapeli in nekaj Mehičank in Mehičanov naučili plesati polko.

Četrtek, 3. 8. 2005 popoldan ... bazen

Približali smo se že polovici turneje, zato smo si privoščili dan oddiha. Popoldan smo preživeli ob bazenu, kjer so nam Mehičani zopet pokazali, kako se igra nogomet. Deklice so se poskušale izogibati (neuspešno) mutiranemu klovnu.

Preostanek dneva smo izkoristili za nakup največjih mehiških klobukov, kar smo jih našli.

Zvečer pa smo na Korantovo željo šli v avtohtoni mehiški lokal z živo mehiško glasbo. Korant je namreč strasten oboževalec mehiških telenovel.

Nedelja, 6. 8. 2005 dopoldan ... rudnik

Pod mestom Zacatecas leži eden največjih rudnikov srebra na svetu in seveda smo si ga šli pogledat. Naš vodič SuperAdrian nam je uredil zastonj vstop.
Pred vstopom smo za zaščito dobili ne preveč trdne naglavne mrežice. Ker se nam je to zdelo premalo, so nam dali še luštne rumene čelade.
Takoj po vhodu v rudnik stoji kip srečnega zlatokopa. Pravijo, da boš, če ga pobožaš po trebuhu, zelo srečen.

Nedelja, 6. 8. 2005 popoldan ... Bufa

Popoldan pa smo se z gondolo peljali na Bufo. To je hrib nad mestom, ki je bil zelo pomembna strateška točka v mehiško-ameriški vojni.
Na vrhu je cerkev, majhen market s spominki in čudovit razgled nad celotnim mestom.

Gondola ne pelje čisto na vrh, pač pa do malo večje skale, ki jo je treba preplezati. Kar ni pretirano problematično, saj nanjo vodi več urejenih poti. Seveda pa to ni bilo dovolj za naše cliffhängerje (Korant, Gasilec, Mičo, Roky), ki so šli na vrh po še nepreplezani severni steni.

Četrtek, 10. 8. 2005 popoldan ... ogled Corone

Seveda turneja ne bi bila popolna, če si ne bi ogledali največje mehiške varilnice piva. Ob prihodu so nas opremili s čeladami ter radijsko zvezo, kar je pomenilo, da smo naslednje četrt ure drug drugega nenehno obveščali o vseh mogočih problemih Apolla 13, ki jih je prekinjalo astmatično sopenje Darth Vaderjev.
Ker zelo težko zdržimo en dan brez nastopa, smo za naše gostitelje zaplesali ples s klobuki, pri čemer smo uporabili čelade.

Četrtek, 10. 8. 2005 zvečer ... čaga ... terarij

Ker smo bili preglasni, smo morali večerno čago iz dnevne sobe preseliti v terarij. Tako smo poimenovali zastekljen prostor v predverju hotela, kjer nismo motili počitka ostalih gostov (se nam jih je pa nekaj pridružilo).
Tokrat smo že tretjemu tradicionalnemu Sifotovemu memorialu dodali še eno disciplino. Poleg že uveljavljenega teka (na približno razdaljo) smo tekmovali tudi s čim bolj izvirnimi poslikavami.
Ker pa nismo uspeli dobiti neodvisne in strokovne komisije za ocenjevanje poslikav, je bodypainting dobil status spremljevalne discipine, ki se ne točkuje.
Sam tek pa je potekal presenetljivo podobno kot prejšnjič: Gasilec je bil spet četrti, Bajsi ponovno drugi, Mičo pa je tokrat povsem zasluženo odnesel lovoriko. V kategoriji paratekačev pa je kot edini tekmovalec zmagal Buco s pomčjo opornice za koleno.
Huda smola se je zgodila Korantu in Vikiju, ki sta bila vodilna po prvem teku, vendar pa je bil le-ta razveljavljen in njun rezultat ničen. Tudi pri ponovitvi sreča ni bila na Korantovi strani saj mu je spodrsnilo že v prvem desnem ovinku, a je vseeno tek končal s časom manj kot 10 s.
Gringo se, kot je že v navadi, tudi tokrat ni udeležil teka in je dobil že tretjo zaporedno diskvalifikacijo.

Sobota, 12. 8. 2005 cel dan ... ogledi ... Teotihuacan in Mexico City

Po zaključku festivala smo se poslovili od naših gostiteljev, jim zapeli KUD-ovsko himno ter se odpravili proti domu. Po celonočni vožnji smo zjutraj prispeli v Teotihuacan, ki leži na obrobju Mexico Cityja.
To je starodavno azteško mesto, kjer so največje mehiške piramide. Potem, ko smo preplezali vse tri velike piramide in se bolj ali manj neuspešno izogibali prodajalcem spominkov, smo odšli proti Mexico Citiyju.
MC je mesto z največ prebivalci na svetu, kar se vidi na vsakem koraku, saj so ulice prepolne ljudi. Na hitro smo si ogledali najpomembnejše stvari - glavni trg, vladno palačo, policista na konju - in nadaljevali pot domov.

Iz MC-ja smo poleteli nazaj v Pariz in potem na Dunaj, kjer nas je že čakal avtobus za Maribor. Med čezoceanskim letom smo si na letalu izposodili spalne odejice, iz katerih smo si naredili pončote. Tako smo se na poti do Maribora preoblekli v Mehikance. Korant pa nas je naučil eno mehiško pesmico (v španščini), da smo jo skupaj zapeli na sprejemu. On je seveda znal celo na pamet, mi pa smo pomagali pri refrenu - aj, aj, aj, aj, kanta no hores...

Na slikah so finalistke izbora Miss Mexico 2005.