Španija - julij 2004

(Dunaj, Lizbona, Badajoz, Madrid, Dunaj)

Nedelja 18.07.2004 ultra zgodaj zjutraj ... Avtobus Maribor - Dunaj ... vozi Žagica

Pred KUD-om smo se (bolj ali manj nenaspani) začeli zbirati kakšni dve uri pred odhodom. Seveda smo bili vsi oblečeni v simpatiče in tople(?) mikice izdelane ravno za to turnejo, ki nam jih je sponzoriralo društvo. Pakiranje noš je potekalo že dan prej in takrat sta manjkala smo Korant in Bajsi. Nagrada za neudeležbo je bila zadolžitev za prasico: to je najtežji izmed vseh zabojev, ki sta ga stisnjenih zob odnesla na avtobus in z avtobusa na letalo in z letala... Potem, ko smo vse spravili na bus, preverili ali ima tudi Bajsi svoj potni list in se poslovili, smo odrinili proti Dunaju.

Nedelja 18.07.2004 opoldan ... Letalo Dunaj - Lizbona ... vozi Niki Lauda

Službeno prtljago smo pustili kar na letališču saj je prva dva dni nismo potrebovali. Lisbona nam je pomenila dopust in uvajanje v turnejsko življenje. Med čakanjem na letališču se nismo dolgočasili, saj je Muzika hitro poskrbela za pravo vzdušje. Seveda pa tudi plesna sekcija ni veliko zaostajala. Lizbona je zelo simpatično in precej moderno mesto, še posebej del, ki je bil namenjen za Expo, ki je ves iz jekla in stekla.

Do hostla, kjer smo bili nastanjeni, smo se odpeljali kar z lokalnim avtobusom. Ampak zaradi gužve, vročine in potovalne utrujenosti smo uspeli pozabiti (na busu) vse štajerske klobuke. Štirje mušketirji (Tomy, Mouzy, Korant, Nordin) so z drzno akcijo (čakanje na vročini s slovensko colo) počakali pobegli avtobus in vrnili klobuke - slava jim.

Nastanitev v hostlu je potekala gladko - do ogleda kopalnic. Dekleta so ob odkritju sv. ROR-a, doživela razsvetljenje. Zato so ustanovile red sv. Danic namenjen čaščenju sv. ROR-a in vseh njemu podobnih oblik ;).

Navijaška sekcija (prvi trije mušketirji ter Animal, Pop in Bajsi) se je takoj po nastanitvi odpravila na mladinsko prvenstvo v plavanju. Najbolj je navijal Mouzy, ki je (kor ponavadi) ostal brez glasu že prvi dan turneje.

Že prvi dan je padla prva žrtev. Jezus (težak roker) je namreč ob eni izmed Lizbonskih fontan pozabil/pustil/izgubil noht s palca na nogi, kar pa niti v najmanjši meri ni vplivalo na njegove godalno-brenkalne sposobnosti.

Večere brez obveznosti pa smo seveda izkoristili za čaganje. A vedno se najde kdo, ki ga premaga spanec. Spanje je za šibke in jaz sem šibek si je rekel Korant, ki mu je uspelo prespati vse pomembnejše žurke.

Torek 20.07.2004 dopoldan ... Avtobus Lizbona - Badajoz ... vozi Pedro de la Rosa

Zaradi časovne razlike med Portugalsko in Španijo (nekaj je prispevala tudi zmedena komunikacija) je avtobus prišel po nas uro prezgodaj, oz. mi smo bili uro prepozni, oz. mi smo bili portugalski bus pa španski (ah). V naglici smo spakirali, spotoma pobrali službeno prtljago na letališču in se odpravili proti Badajoz-u.

Badajoz je mesto velikosti Maribora in leži ob špansko-lizbonski meji. Na festivalu so bile zastopane naslednje države:

Belorusija, Burjatija, Čile,

Isla, Kolumbija, Kuba,

Sibirija, Spanija, Slovenija.

V divjaškem domu, ki je bil celih deset dni naše začasno pribežališče, smo si fantje delili nadstropje s Sibirci, dekleta pa s Sibirkami. Seveda smo nemudoma prosili organizatorje, če lahko zamenjamo (Sibirce za Sibirke), ampak nam žal ni uspelo.

Prvih nekaj dni festivala skorajda nismo imeli obveznosti. Ena micena povorka in kratke animacije so nam pustile dovolj energije za večerne čage.

Špansko vreme nam je postreglo z vsakodnevno vročino in temperature na 40�C so bile vsakdanje. Zato smo proste popoldneve večinoma preživeli na bazenu in igranju obbojke na mivki. Čeprav smo bili tam skorajda vsak dan nam ni uspeli narediti niti ene same fotke ;). Tako sta drugo mesto v štafetnem plavanju (v hudi konkurenci z Burjati, Španci in Kolumbijci) ter zmaga v potapljanju na čas (slabe 3 min :) ostali nedokumentirani.

Radi smo se zadrževali tudi v hladilnici: to je bila tipična španska klimatizirana (s povdarkom na klimatizirana) gostilna v bližini divjaškega doma. Za takšne lokalčke je značilno, da se pijača praviloma streže v majhnih dozah - 2dl, kar je praktično saj se nima časa segreti; vendar pa goste strežejo samo pri šanku, kjer si naročiš in sam odneseš k mizi, kar ni tako praktično. Res pa je da za vsako malo večje naročilo dobiš zraven gratis prigrizek (čips, olive, kocke sira), kar je lepo; ampak so vsi natakarji priletni moški, kar ni tako lepo ;).

Festivalsko sta bili organizirani samo dve čagi (prvi in zadnji dan). So pa se Badajozani zelo potrudili saj sta bili tako otvoritvena kot poslovilna zabava all inklusiv (sangria, cervesa, viki-cola). Dekleta so hitro ponorela za raznimi latino loverji, ker pa je bilo naokoli dovolj Kubank se fantje nismo preveč secirali :).

Badajoz Caga TerasaKo pa ni bilo uradne zabave smo sami poskrbeli zanjo. Eno nadstropje nad našimi sobami smo imeli izhod na teraso in tako smo takoj, ko se je stemnilo in ni bilo več tako vroče, nanjo prinesli nekaj stolov, naslonjačev, mizico, hladilno skrinjo z ledom in (ahm) razne sokove. Tako uživali pod zvezdicami s pogledom na mestne luči.

Vendar pa so nam že po dveh dneh zaklenili dostop do terase, saj smo menda bili preglasni :(. Od takrat pa smo bili v dnevni sobi - ni nam bilo lahko.

Badajoz BikoborbaSeveda Španija ne bi bila Španija brez bikoborb. Nismo si ogledali 'pravih'-morilskih bikoborb, pač pa takšne bolj simpatične, kjer se manjhni bikci podijo za zmuzljivimi matadorji. Pogumneži so lahko tudi sami poskusili mahati s cunjo. Med Slovenci ni bili veliko kandidatov (točno nič), vendar ne zaradi straha pred pač pa zaradi straha za te mičkene teličke; saj proti enemu pravemu Štajercu takšni torosi sploh nimajo možnosti.

Sam festivel ni bil pretirano naporen (z izjemo dolgotrajnega skupinskega fotografiranja v nošah in najhujši vročini). Nastopi so se zvečer začenjali šele ob 11. uri, ko se že malo shladi. Sicer pa točnost organizatorjem ni bila ravno vrlina. Poleg festivala v Badajoz-u, smo šli tudi na dve celodnevni gostovanji v manjša mesta.

Petek 30.07.2004 dopoldan ..... Avtobus Badajoz - Maddrid ..... vozi Pedro de la Rosa

Za konec turneje so se spet malo luxuzirali. Bivanje v Madridu je bilo (kot v Lizboni) brez obveznosti. Nastranjeni smo bili v hoteliču z zvezdicami - v svaki sobi je bilo tisto, kar smo skozi celotno turnejo najbolj pogrešali - klima. Sv. Danice so se za konec prekvalificirale v stilistke (frizerke) in poskrbele, da smo fantje dobilo novo barvo las. Mi pa smo v zameno - ehm - smo se slikali z njimi :).

Petek 31.07.2004 popoldan ..... Letalo Madrid - Dunaj ..... vozi Niki Lauda

Nikiju Laudi se pozna da je včasih vozil F1. Ko smo leteli proti Dunaju, je nad Belgijo zavil ostro desno, pri čemer je skozi zadnja leva vrata (stevardesa jih ni dobro zaprla) ven padel kontrabas. Iz Bruslja so ga nepoškodovanega a rahlo pretresenega s hitro pošto poslali za nami. Za izgubljenim basom ja najdlje žaloval Jezus, ki ni mogel razumeti, kako se je lahko izgubila največja stvar, ki smo jo imeli zraven.

Petek 31.07.2004 bolj popoldan ..... Avtobus Dunaj - Maribor ..... vozi Žagica

Povsod lepo - doma najlepše. Naš prihod domov je sovpadal z otvoritvijo žeskega fundusa. Tisti, ki niso bili na turneji so ta čas delovno izkoristili in prenovili fundus ob enem pa poskrbeli še za pogostitev prišlekov. Še ena nepozabna in uspešna turneja je za nami.